V naslovu sem naštela vse premalo besed, ki povezujejo letošnjih 21 finalistov Zlate niti. Ob branju obrazložitev delovanja finalistov so se v meni porajali občutki, da smo lahko v Sloveniji ponosni na kar lepo število delodajalcev. In žal se o njih vse premalo sliši.
Pa vendar so med nami podjetja in družbe, ki svoje zaposlene cenijo. Spoštovanje, ki ga finalisti izkazujejo ne samo do svojih naročnikov in kupcev, temveč v prvi vrsti do svojih zaposlenih, je ena najbolj izstopajočih »lastnosti«, če se lahko tako izrazim.
To spoštovanje kažejo na različne načine – vlaganje v dodatno izobraževanje in osebnostni razvoj, stalno iskanje izboljšav za dobre delovne razmere, izogibanje formalnostim, kjer je to mogoče, predvsem pa veliko pohval za dobro opravljeno delo. Vsem pa je v resnici skupno to, da so njihovi zaposleni najmanj enakovredni kupcem in naročnikom, saj jim le zadovoljni in strokovno kompetentni ljudje zagotavljajo uspeh. Podjetje so ljudje, torej.
Kot zlata nit med finalisti se vleče tudi dejstvo, da se prav nihče med njimi ne izgovarja na svetovno finančno oziroma gospodarsko krizo. Priznavajo, da so časi težki, toda njihova moč je ravno v tem, da so še posebej te težke čase prepoznali kot edinstveno priložnost – ravno v takšnih situacijah se odlični ločijo od povprečja ter več pozornosti namenjajo zaposlenim. Uspeh in ugled podjetja se gradita na ljudeh, ki ustvarjajo rezultate – in ne obratno. Mnogi med njimi so v lanskem letu cilje zastavili še višje kot poprej in očitno je, da je tudi kriza lahko priložnost – če imaš ljudi, ki jo prepoznajo.
Odprto, izjemno transparentno komuniciranje je med finalisti standard. S tem ne dosegajo samo višjo motivacijo ter pripadnost. Cilj redne, transparentne komunikacije so poglobljeni odnosi v podjetju, je sinergija med vodstvom in zaposlenimi.
Žal je bilo letos med finalisti malo novincev, ki v projektu Zlata nit še nikoli niso sodelovali. In zato je trditev, da so letošnji rezultati teh finalistov posledica dolgoletnega dela na HRM področju, kar pravilna. Prav tako so se finalisti izjemno pomembne vloge svojih zaposlenih prepoznala že mnogo prej in ne le v zadnjem letu in tako vsako leto svoje znanje, trud ter investicijo v zaposlene le nadgrajujejo.
To, da je vlaganje v zaposlene investicija, ne pa strošek, je prebrati v večini izjav, ki so jih dali vodje ali lastniki finalistov. V letu, ki je za nami, je večina bolj podrobno preučila le to, v kakšna znanja ter razvoj med zaposlenimi bodo vlagali. Niso pa postavili pod vprašaj dejstva ali sploh vlagati. Iz odgovorov zaposlenih je zaznati, da so finalisti več vlagali v iskanje kreativnosti, inovativnosti, razvoj strokovnega znanja ter izboljšanje kvalitete dela.
Še ena skupna točka med izjemno različnimi »profili« finalistov – od računalništva, farmacije, visoke tehnologije, frizerske dejavnosti do priprave surovin za pekovske izdelke (izpostavljeni so naključno) – je fleksibilnost. Na vseh področjih. Tudi v večjih podjetjih se dogajajo spremembe, da se v organizaciji ne držijo več stroge strukture. Opušča se piramidna organizacijska shema, vse bolj se teži k temu, da je več projektnega dela, več mreženja, več sodelovanja. Izjemno zanimiva je trditev gospoda Marjana Batagelja, da v svojem podjetju dopušča, da se hierarhija zgradi sama. »Skupaj s funkcijo ljudem ne morem dati tudi ugleda«, pravi. In čeprav njegovo podjetje ni uspelo priti med 21 finalistov, je pomen te izjave prežet med večino prvih 21. Podjetja prepoznavajo, da je zelo pomembno, da se tudi zaposleni odločijo ter nenazadnje vplivajo, kakšnega človeka vidijo kot vodjo, saj mu le s tem lahko priznajo »primerno pozicijo«.
Toda če se podjetja izjemno trudijo, da so prožna od znotraj, večina med finalisti pogreša fleksibilnost trga dela. Pa ne za lažje odpuščanje – temveč za to, kako bi lahko čim bolje izkoristili potencial zaposlenih na način, ki motivira tako podjetje kot sodelavca.
Vsi se strinjajo, da je potrebno zaščititi pravice delavcev ter delodajalcev, toda pomanjkanje podjetniškega duha, premalo dorečene kratkoročne oblike dela, previsoka obdavčenost ter zelo omejene možnosti sodelovanja s strokovnjaki pri projektnih delih so točke, kjer si vsi želijo boljšo ureditev od države. Za zadnjo stično točko sem prihranila spremembe. Dejstvo je, da so se vsi finalisti odločili, da ne bodo vztrajali na mestu. Da bodo dnevno sprejemali odločitve, saj je najslabše, da se ne odločiš za – nič. Za svoje odločitve sprejemajo polno odgovornost. Vsak med njimi pa je našel sebi lastno pot za dosego ciljev. Morda boste dejali, da je v kolektivih, kjer je tvoj vodja tudi tvoj zgled, kjer se občuti pripadnost, veje odlična energija, se ne skopari s pohvalami in kjer imaš vsak trenutek dostop do informacij, ki te zanimajo, lahko doseči uspeh. Ampak po vsej verjetnosti bi vam vsi zaposleni v teh podjetjih dejali, da je vse našteto le pogoj in pot, ne pa nujno tudi vsakič ultimativni uspeh. Da pa se je toliko bolj vredno potruditi za trdo prigaran uspeh v kolektivu, kjer vladajo prej omenjene sinergije.
Finalisti so torej do uspeha prišli s trdim delom. Pravo vizijo. Spoštovanjem vrednot ter osebnosti posameznikov. Spoznali so, da je vlaganje energije in sredstev v zaposlene več kot dobiček. Tega dosežejo z zadovoljnimi, strokovno podkovanimi ter vedno učečimi se sodelavci. Najbolj pa me navdihuje preprosto dejstvo, da vse našteto ni odraz dela oddelkov za (korporativno) komuniciranje, odnose z javnostmi ali internega marketinga letošnjih finalistov – temveč iskreno mnenje njihovih ZAPOSLENIH. In ob tem res ni več kaj dodati.
Vlaganje v zaposlene je investicija, ne pa strošek.